Blog Pozejdon turizma

25. 07. 2009, Vancouver:

Po izkrcanju v dopoldanskih urah smo se ločili: šest nas je odšlo peš do hotela kjer bi naj dobili avto preko agencije za posojanje avtov, ostali pa so se odpeljali z avtobusom v Whistler, kraj zimskih olimpijskih iger 2010. Med potjo smo spoznavali mesto tudi z druge plati, ne samo turistične. Po manj prometnih ulicah, bila je sobota, smo hodili mimo mnogih javnih kuhinj, ki še niso bile odprte, pred njimi pa so že čakali brezdomci. Tudi mnogo drugačnih je bilo videti, predvsem tistih omamljenih z raznimi drugimi substancami kot je voda ali sok. K sreči je ta pohod kar hitro minil in kmalu smo bili v centru mesta ob nam že poznani uri “na paro”, staro blizu sto let, pravi unikat. Ura ima piščali skozi katere spušča paro in tako je bilo dovolj časa, da smo uživali ob poslušanju “zvonenja na paro”! Obstali smo ob spomeniku Angležu Johnu Deightonu (1830 – 1875), imenovanem tudi Gassy Jack in zvedeli, da so ga postavili leta 1986 njemu v zahvalo saj ga cenijo kot očeta stare mestne četrti Gastowna. Bil je klepetav rečni pilot in kapetan, domišljav, predvsem pa lastnik hotela Deighton House Hotel pred katerim so se zbirali takratni mestni veljaki in dali mestu ime Vancouver. Hotel je 13. junija 1886 v velikem požaru zgorel. Sedanji, in spomenik pred njim, pa sta velika turistična znamenitost! V Pan Pacific hotelu smo opoldne dobili ključe in dokumentacijo za avto Ford Limited Flex 3,5 AWD s 262 konjskimi močmi in najnovejšo tehniko, registracija 682 PJB, British Columbia, pa nam je bila naslednjih petnajst dni orientacijska točka. Imel je le 1517 km na števcu, kar pomeni, da je bil nov. Z veseljem smo ga preizkusili z vožnjo v Stanley park kjer smo si ogledali čudovit akvarij. V večernih urah smo skupaj s povratniki iz Whistlerja odšli na večerjo v italijansko restavracijo. Uživali smo njihove specialitete in se v poznih urah vrnili v hotel Holliday Inn v Vancouvru.

26. 07. 2009, Vancouver (Whistler) - Kelowna:

Po slovesu z ostalimi udeleženci križarjenja ob Aljaski smo s strahom odnesli prtljago k avtu. Vendar je bil strah odveč! Do zadnjega vogala smo napolnili prtljažnik, na zadnji sedež pa je z dobro voljo sedla Munevera. Odpeljali smo se proti Stanley parku, čez most Lions Gate Bridge, čez predmestje Burnaby in se že po nekaj kilometrih ustavili ob slapu Shannon v istoimenskem parku. Tu smo doživeli prvi stik s kanadsko naravo! S starimi drevesi, štori na katerih so rastla nova drevesa, občutek nevsakdanjega gozda in več sto metrov velikega slapa! Sprehod nam je koristil, da smo pretegnili noge in vse do olimpijskega mesta Whistlera se nismo več ustavili. Mesto je čudovito, okrog in okrog obdano z gorami, kot v Švici! V zelo vročem dnevu smo si privoščili sladoled in kavico, ogledali čudovite stavbe in urejeno okolico, vse fotografirali in nadaljevali pot. Po gorskih cestah na povprečni višini 1300 m, strmih dolinah in ob številnih jezerih smo prispeli do gozdnih požarov. Požari so bili na več lokacijah na visokih težko dostopnih planinskih planotah poraslih s smrekami in bori. Gasili so jih s helikopterji in kar je zelo nenavadno, nismo jih pričakovali! Zgledalo je tako kot da so stalnica v Kanadi in ob pogledu nanje smo bili neprijetno presenečeni saj to nekako ni sodilo k našemu potovanju. Ob pol petih popoldan smo doživeli največjo zunanjo temperaturo 43°C, v avtu pa je klima držala srednjo temperaturo 25°C! Pozno zvečer smo si poiskali prenočišče v Kelowni ob jezeru Okanagan Lake. Market je bil še odprt, nabavili smo hrano in si pred spanjem ogledali mesto z jezerom.

27. 07. 2009, Kelowna - Lake Louise (Banff park):

Proti Vernonu smo se iz Kelowne odpeljali ob jezeru Okanagan. Ker smo se ob jezeru zelo dolgo vozili, se nam je zdelo, da je potrebno skreniti na drugo pot. Pokazalo se je, da smo zgrešili zaradi napačno nastavljene navigacijske naprave! Ta je bila namreč nastavljena tako, da nas je vztrajno usmerjala proč od avtoceste! “Štefici” (GPS-u) smo “navili ušesa” in znova smo bili v pravi smeri po eni uri spoznavanja širše Kanade. Z avtom smo potem ustavili ob nam neznanem (takrat) zgodovinskem O’Keefe Ranchu v indijanskem rezervatu Okanagan. Na to mimo vozeče potnike opozarjajo stare kočije, zbirka starih poljedelskih orodij in majhen ograjen prostor s kozami, ki znajo priti na visok most po leseni rampi in si dvigniti hrano v obliki koruze s posod, ki jo napolnijo obiskovalci. Seveda te potem povabijo v lično urejeno trgovinico z domačimi izdelki. Indijancev pa ni bilo videti, še ne! Med nadaljevanjem vožnje smo občudovali neverjetno dolge vlakovne kompozicije. Posamezni vlak je štel lahko tudi čez sto vagonov, do tega števila smo jih namreč šteli, več ne. Cesta se vije po zanimivih dolinah na višini okrog 1300 m, dokler nismo dosegli prelaza Rogers Pass (1327 m). Leži med vršaci (pet vrhov preko 3110 m, najvišji vrh je Rogers Peak, 3214 m) in ledeniki, v gorovju, tudi poimenovanem po majorju Rogersu. Ta je to področje raziskoval okrog leta 1882 in našel prehod za transkontinentalno cesto od Pacifika do Atlantika. Leta 1962 so v čast graditeljem postavili lep spomenik v katerem so vgrajeni grbi Kanade (z latinskim geslom: A Mari Usque Ad Mare – Od morja do morja), vseh desetih kanadskih provinc: Alberta, British Columbia, Manitoba, New Brunswick, Newfoundland and Labrador, Nova Scotia, Ontario, Prince Edward Island, Quebec, Saskatchewan in treh ozemelj: Nortwest Territories, Nunavut (1999 izločeno iz severozahodnega ozemlja) in Yukon Territory. Spomenik zaključuje narisana panorama okolice, ki jo je narisal William van Horne že daljnega leta 1885 in jo imenoval “vrhunec gorske scene”. Na tem sedlu smo počivali in kaj kmalu so nas obiskale veverice, vran in pravi modro pisani ptič! Na počivališču pa nisem mogel mimo ogleda bivalne prikolice, ki jo vleče s sedlom pick-up vozilo. Prikolica-avtodom se parkira, medtem pa je vozilo premično in uporabno. Seveda je teh in ostalih možnosti bilo na poti zelo veliko! Pred prihodom v popoldanskih urah (17³⁰) v Lake Louise, 1716 m, (zanj sem sicer slišal, nisem pa bil pozoren kje leži), smo prečkali še prelaz Kicking Horse Pass (1638 m). Lake Louise je kraj, ki me je dobesedno očaral! Predstavljal sem si namreč, kako je bil prevzet Edwin Hunter, ki je slišal od Indijancev Stoney za ta kraj, ko je skupaj z Bobom Valleyem in Tomom Wilsonom iskal možnosti za cesto, in slišal oddaljeno grmenje snežnih plazov. Zgornji ledenik Victoria je oddaljen sedem kilometrov od jezera in debel okoli 80 m. Ko se utrga serak, potrebuje zvok grmenja dvajset sekund, da doseže vznožje jezera! Najvišji vrh je Mt.Victoria, 3464 m, imenovan po angleški kraljici Victoriji. Prvi pristop je bil opravljen leta 1897. Edwina je okolica tako prevzela, da je jezero poimenoval Emerald Lake (smaragdno jezero). Leta 1884 so jezero preimenovali po četrti hčerki kraljice Viktorije, princesi Louise Caroline Alberta.Sami smo še to popoldan obrnili proti severu, proti Jasperu. Cesta se vije po dolini med samimi štiritisočaki s številnimi ledeniki. Sonce je zahajalo in med temnimi oblaki barvalo nebo z nepozabnimi mavričnimi barvami! Ko je bilo potrebno obrniti zaradi hitro prihajajoče noči, smo bili kar razočarani. Predvsem Branko in jaz, saj sva hotela vse posneti s kamero in fotografirati. Morda kdaj drugič! Šele ob 22⁰⁰ smo večerjali in prenočili že dolgo ne na takšnem kraju!

 28. 07. 2009, Lake Louise - Ronan:

Zdelo se nam je prav, da se to jutro še enkrat zapeljemo proti jezeru Lake Louise in si ga v miru ogledamo, saj smo si včeraj morali ogledati dolino proti Jasperju. iz province Alberte ponovno v British Columbijo čez prelaz Vermillons Pass (1631 m) in po gorskih cestah s številnimi prelazi pod vrhovi do višine 3600 m do Radium Hot Springsa kjer smo si nabavili hrano v marketu in poslikali čudovito bronasto skulpturo posvečeno kanadskemu skalnemu kozorogu (Ovis canadensis canadensis).Ti živijo na travnatih jugovzhodnih terasah ob rečnih bregovih in se od tu vsako jesen preselijo višje kjer se zbirajo za parjenje. Samice pridejo s šest mesečnimi mladiči najprej, medtem ko skupine samcev živijo ločeno. V novembru se začne prsk in boj za samice in pravice do oploditve. Če je sreča, preživi čreda 12 do 15 let potem ko si najde vsaka svojo področje. Ob gorskem jezeru v kraju Invermere smo si privoščili počitek in kosilo kar na prostoru za piknik. Kmalu za tem smo prispeli v Fort Steel. Kraj je vpisan celo na avtokarti Severne Amerike v merilu 1:4.000.000! Seveda tega obiska nismo planirali ampak trdnjava nas je presenetila s svojim zgodovinskim sporočilom. Leta 1860 so našli prvo zlato v kraju Wild Horse Creek. Da bi lahko prečkali reko Kootenay, je John Galbraith leta 1864 ustanovil družbo za prevoz ljudi preko reke. Rezervat na reki St Mary’s je bil določen za Indijance Ktunaxa leta 1884, vendar je postal želeno farmsko območje, za katerega so novi kupci dobili pravice za spremembo namembnosti travnikov, ki so jih Indijanci do takrat koristili. Indijanci so temu nasprotovali, prišlo je do nemirov, zato so novi lastniki zaradi varnosti zahtevali leta 1887 od države British Columbia policijsko zaščito North West Mounted Police. Inšpektor Sam Steele je uredil probleme, ustanovil prvo pošto na zahodu Skalnega gorovja in po njemu so poimenovali trdnjavo, znano kot Fort Steele. V trdnjavi so poslopja, ki so služila obrtništvu (kleparji, sedlarji, trgovine), tiskarna za lokalni časopis “Prospector”, več cerkva – rimskokatoliška, anglikanska, prezbiterijanska), županovo poslopje z ječo, vodni stolp (narejen 1897 leta), kovačnica, konjušnice, gospodarska poslopja, železnica s postajo kjer lahko kupiš karto za vožnjo z vlakom kot jih vidimo v ameriških filmih, čeprav smo bili še vedno v Kanadi (železnica je bila obvoznica od mesta Cranbrooka, ki je bilo v resnici nekakšen center pokrajine). Število prebivalcev je začelo padati leta 1900, zato so vodstvo preselili v Cranbrook leta 1904. Poslopja so bila obnovljena v svoji prvobitnosti po letu 1950 in leta 1961 je bil Fort Steel imenovan kot zgodovinski park s 60 stavbami. Zelo so aktivni člani turističnih društev, ki uprizarjajo razne skeče, se sprehajajo oblečeni v stare noše, jezdijo konje ali prevažajo obiskovalce s starimi konjskimi vpregami, pomagajo pa tudi iskati zlato v starih koritih s siti v katerih lahko najdeš zlato v vrednosti 40 CAD, vendar moraš zato plačati 20 CAD…Stara parna lokomotiva vleče odprte vagone in spušča v zrak prave oblake dima in pare! Vzdušje je prav tako kot nekoč, le nevihta je naš obisk skrajšala in nas spremila na pot proti meji Kanada (Roosville) – ZDA (Eureka). Formalnosti smo hitro opravili in v popoldanskih urah prispeli v mesto Whitefish. Hoteli smo nabaviti kruh, ko smo “padli” v zaključek kmečkega sejma in prireditve v zvezi s tem čeprav je bil torek. Park je bil poln stojnic z biološkimi izdelki z dežele, občudovali smo Amiše, ki so na prastar način izdelovali sir, prodajalci so ponujali umetnine iz kovinskih odpadkov, učenci glasbene šole pa so med tem časom, ko smo hodili po parku imeli dva nastopa s flavtami in godali! Na ulici je bila leta 1990 postavljena stara lokomotiva štev. 181, letnik 1942, prva od sedmih, 1000 KM/800 vrt/min, max. hitrost 65 milj/h. Pa saj to sploh ni Amerika! Počutili smo se popolnoma prizemljeni in …srečni! To je kraj nekje v Montani, deželi, ki sem si jo želel videti! Čeprav je bilo, po uri, že pozno, smo nadaljevali vožnjo ob ogromnem jezeru Flathhead – imenovano po Indijancih plemena Chinook, vse do mesta Ronan, še vedno v področju Skalnega gorovja, kjer smo našli zelo dober motel.

29. 07. 2009, Ronan-Yellowstone-Livingston:

Po jutranji pripravi na vožnjo v novem dnevu smo se odpeljali po kratki deželni cesti na kateri smo ob zajtrku zvedeli iz panelov na počivališču, da je Abraham Lincoln 2. julija 1864 podpisal sklad za projektiranje in izvedbo trans kontinentalne železnice od Pacifika do Atlantika. Do leta 1883 se je s financiranjem, projektiranjem in izvajanjem dogajalo marsikaj, pomemben podatek pa se mi zdi, da jo je gradilo več tisoč najemnikov, pa tudi 25.000 Kitajcev. Nato pa kar najhitreje po avtocesti do Livingstona. V napetem pričakovanju vstopa v Yellowstone park se med potjo nismo ustavljali brez razloga, razen takrat, ko smo v ograji videli čredo bizonov in seveda prvega poslikali, prepričani, da je to zadnji, ki ga bomo še kdaj koli videli! Yellowstone park je bil ustanovljen v “dobro in veselje ljudem” po sklepu ameriškega kongresa 1. marca 1872 kot prvi naravni (najstarejši) park na svetu, površine 9000 km² in ga letno obišče okoli tri milijone obiskovalcev. Park se nahaja na stičišču držav Montana, Idaho in Wyoming. Največji del parka se nahaja v slednji državi. V njem se je možno voziti z avtom, pešačiti po 700 miljah dolgih poteh, jahati ali pozimi voziti s snežnimi sanmi po neskončnih planotah. Jasno je, da se teh stvari ne da lotiti brez prijave pri čuvajih in brez uporabe dobrih zemljevidov, priporočajo pa počasno vožnjo z vozili, hitrost je omejena na 45 milj/h. Zaradi velikega števila turistov so zgradili le redke in ozke ceste. Za ljubitelje narave je to neizčrpen vir lepot in doživetij! Največje izmed jezer je jezero Yellowstone, ki leži na 2376 m nadmorske višine in je veliko kar 354 km². V povprečju je globoko 42 m, največja globina je 118 m. Jezero ima tudi šest manjših otokov. Za dotok vode skrbi reka Yellowstone v kateri se sme ribariti kakor tudi v celotnem področju parka. Čez zimo prekrije jezero en meter ledu. Jezero ne zmrzne le na tistih delih kjer se nahajajo vrelci. Zmrznjeno ostane do maja ali pa do začetka junija. Tudi klimatsko je Yellowstone zelo zanimiv. Izmerjene temperature segajo od -54°C do 37°C, pri čemer pa večina rek in potokov nikoli ne zamrzne, saj je temperatura vode zelo visoka. Ocenjuje se, da bi ob ponovnem izbruhu vulkana Yellowstone pomrlo več kot 95% vseh ljudi na Zemlji, ob tem da pred izbruhom ne bi imeli praktično nobenega opozorila. Izračunali so, da vulkan izbruhne približno na vsakih 600.000 let, zadnjič pa je izbruhnil pred malo manj kot 630.000 leti. Več kakor dvesto potresov letno nakazuje veliko aktivnost pod površjem. Ker Yellowstone leži nad vulkansko jamo s premerom 72 km in globoko okoli 10 km, je taka potresna dejavnost naravna, a zato nič kaj pomirjajoča. Okoli poldneva smo plačali vstopnino (za avto 20 $ z veljavnostjo sedem dni, število oseb ni pomembno! – park je neprofitna organizacija) in se predali avanturi. Zakaj avantura? Ker smo skoraj “znoreli” od veselja, ko smo slikali rjavega medveda kako se pase ob cesti! In potem pokrajina! Številni naravni vroči vrelci vseh vrst, takih, iz katerih se je samo kadilo, bruhala ali para ali voda, smrdelo je po žveplu, so nas zdravstveno skoraj načeli in ta popoldan smo kar hitro zapustili to del parka. Veliko področje vrelcev na enem kraju so vrelci z imenom Mammoth Hot Springs, ki se jih ogleda največ obiskovalcev. Topli vrelci se s časom spreminjajo ali pa tudi zelo dolgo ne. Vsak vrelec ima svoje ime, opis delovanja in značilnosti. Eden takih je tudi Vixen geyser, katerega izstop pare se je nazadnje spremenil z eksplozijo. Echinus vrelec je kisel in zanj je značilnih na milijone sigastih vretenčastih oblik (v njih se nahajajo bakterije, ki so sposobne preživeti v takih pogojih), ki vsebujejo železo, mangan, žveplo, aluminij in arzen kar daje okolici vrelca barve vsemogočih tonov in seveda – vonja. Prav ta vrelec je od leta 1878 do leta 1948 izbruhnil zelo redko, nazadnje leta 1990. Zato se izbruha ne more predvideti nikoli, kaj šele, da bi bil določen njegov čas glede ur, tedna ali meseca. Zelo je nevarno hoditi izven nadelanih lesenih poti, ob kateri smo lahko slikali “chipmonkyje” – majhne veverice, slapove (Tower Fall v Hanging Valley – v koritasti dolini), ostanke dreves, kaj, gozda, ki je skoraj po dvajsetih letih po zelo velikem požaru ponovno začel samodejno rasti, ostankov ni nihče odstranjeval, kajti v parku se praktično ne sme ničesar delati…Vrnili smo se 90 km v Livingston in tam prespali.

30. 07. 2009, Yellowston - Dayton:

V  jutranjih urah smo se namenili ogledati vrelec Old Faithfull (”Stari zanesljivi”), ki izbruhne (in to je edini za katerega je čas izbruha predvidljiv za obiskovalce) na 65-92 minut to je do 20 krat na dan po 15 do 30.000 litrov vode do 40 m visoko. Do sedaj je potrjeno izbruhnil že več kot 137.000 krat. Izbruh v živo je pravo doživetje za množico prisotnih, ki uživajo ob glasnem vzklikanju in komentiranju. Ker pa smo si že prejšnji dan podrobno ogledali področje z vrelci, smo se ta dan odločili za “foto safari”. Tam živijo bizoni, volkovi, kojoti, grizliji, losi, orli in gorski levi. Skupaj živi v parku več kot 400 vrst ptic, sesalcev,rib, dvoživk in plazilcev, od katerih je pet vrst zaščitenih, saj so ogrožene. Ta dan smo lahko občudovali cele črede bizonov na velikih pašnikih, ob cesti, v vodi, ob drevesih… Na povratku pa smo imeli po cesti bizonovo družbo, ki je hodil kar vštric z nami! Ponovno smo srečali medveda, srnjad, vodne ptice (pelikana, race,…), občudovali prekrasno pokrajino in največje jezero Yellowstone. Za red so skrbeli dobro oboroženi pazniki, ki imajo dvoje orožij: tako ta pravo in tako za omamljanje. Pojavijo se ob vsakem nepredvidenem dogodku in so takoj sposobni pravilno reagirati. Preden smo se poslovili od naravnih lepot parka, smo se ustavili ob tabli na kateri je pisalo, da smo v področju celinske ločnice voda 2543 m visoko, kar pomeni, da vode na desni stran ločnice odtekajo v Atlantik, tiste na levi pa v Pacifik. Park smo zapustili na vzhodni strani in nadaljevali proti vzhodu. Ceste v Wyomingu so podobne onim v Montani – vozili smo se že sicer po ravnih predelih, do mesta Cody, mimo muzeja letal kar je bilo zelo zanimivo fotografirati saj je sonce že zahajalo, letališče pa kar blizu avtoceste. Nato pa čez gorovje Big Horn celo na prelaz Granite Pass na višini 2712 m. Tu pa smo doživeli ob 21³⁰ uri zvečer najnižjo temperaturo na vsej poti: 3°C! Klima je delovala! Po strmem spustu smo prenočili v zelo lepem motelu v mestecu Dayton, ki pa jih je s tem imenom v ZDA kar nekaj.

31. 07. 2009, Dayton – (Rapid City) – Sioux Falls:

Čas na avtocesti je kar hitro mineval. Skrbeli smo za hrano in počitek, ko nas je presenetil prihod v mesto Custer, malo za tistim, ko smo prečkali mejo Wyoming – South Dakota. Presenečenje je bilo podobno tistemu v mestu Whitefish, le da smo tokrat prispeli v kraj kjer so imeli srečanje motoristi z motorji Harley Davidson! Red na križišču so urejali pravi kavbojski šerifi! Čeprav je mesto zelo malo, smo dobili občutek, da smo šele zdaj v “pravi” Ameriki, taki kot jo poznamo iz filmov. Kapučino smo si privoščili v prvi “narodni banki na teritoriji Dakota”, ustanovljeni leta 1881. Po ogledu mesta, nakupu spominkov, motorjev in njihovih “posadk”, smo se seznanili o krajevni zgodovini.   Mesto ima ime po generalu Georgu Armstrongu Custerju (5.12.1839 – 25.06.1876). V državljanski vojni je bil častnik, nato pa zaslovel po bitkah z Indijanci. 26. junija 1876 je Custerjeva 7. konjenica napadla vas Indijancev Lakot in Šejenov, kar je bil uvod v številke spopade in velike bitke pri Little Bighornu. Poglavar Nori konj se je vključil v bitko po prvi obrambi, nakar so njegovi bojevniki zasledovali vojake in Custerja dokler ni uničil Custerjevo 7. konjenico do zadnjega moža. Nori konj je umrl zaradi ljubosumnih Indijancev, ki so proti njemu skovali pravo zaroto, in ga je v ujetništvu smrtno ranil eden od mladih ameriških vojakov. Tukaj, in ta kraj smo si s presenečenjem ogledali, blizu mesta Custer, namreč klešejo v pogorju Black Hills že od leta 1947 iz gore ogromen spomenik v spomin Indijancu Crazy Horsu – Noremu konju, indijansko Tasunka witko [ tašúnka vítko ] – »njegov konj je ponorel«).

Kipar poljskega rodu Korczak Ziolkowski se je rodil v Bostonu (1908 – 1982). Bil je samouk in nikdar ni bil deležen pouka umetnosti, kiparjenja, arhitekture ali inženirstva. Poglavar Indijanskega plemena Oglala Lakota Henry Stoječi medved je prvič slišal za tega kiparja, ko je Korczak na newyorškem svetovnem sejmu leta 1939 prejel prvo nagrado popularnosti za delo Pardewski: Študija o Nesmrtnem. »Drugi poglavarji in jaz bi belemu možu radi povedali, da imajo tudi rdeči možje velike junake«, je zapisal Stoječi medved, ko je povabil Ziolkowski v Black Hills, da bi izklesal Norega konja.

Ziolkowski je v Black Hillsu pričel z delom leta 1948, star skoraj 40 let in premogel komaj 174 dolarjev. V naslednjih letih se je boril proti finančni stiski, rasnim predsodkom, poškodbam ter staranjem. Kot zagovornik sistema svobodnega podjetništva, je menil, da bi Norega konja morala financirat zainteresirana javnost in ne davkoplačevalci. Dvakrat je zavrnil državne investicije. Prav tako se je zavedal, da je projekt obsežnejši kot katerokoli človeško življenje, zato je zapustil natančne načrte svojega modela v razmerju 1:34 po katerem nadaljujejo začeto delo. Od njegove smrti leta 1982 nadzoruje delo njegova žena Ruth, v organizacijo so vključeni tudi njuni otroci.

Zakaj so Indijanci izbrali Norega konja, da mu bodo postavili tako ogromen spomenik? Rodil se je v Rapid Creeku v Črnih gorah Južne Dakote okoli leta 1840. Svoje ljudi in njihovo obliko življenja je branil na edin način, ki mu je bil znan (bojevanje, upor) vendar le potem:

- ko je bil sporazum iz leta 1868 prekinjen. V tem sporazumu, ki ga je podpisal predsednik Združenih držav Amerike, je pisalo: Kakor dolgo bodo reke tekle in bo trava rasla in bodo drevesa nosila liste, bodo Paha Sapa – Črne gore Dakote – za vselej ostale sveta dežela Sioux Indijancev.

- ko je videl kako je njegovega voditelja, Osvajalskega medveda, pokončalo izdajstvo.

- ko je bil priča polomu vladnih predstavnikov, ki naj bi poskrbeli za uresničitev pogodbenih jamstev, kot so hrana (meso), obleke, šotori in druge potrebščine za preživetje, ki bi jih naj dobili v zameno za to, da so se odpovedali lastni zemlji in se preselili v rezervate.

- ko so opustošili in uničili življenja in kulturo njegovih ljudi.

- nikoli ni bilo znano, da bi Nori konj podpisal kakšen sporazum ali se dotaknil peresa.

- ni tako pomembno, da bo izklesana podoba Norega konja njegova dejanska upodobitev, temveč upodobitev njegovega duha – njegovih ljudi. Z iztegnjeno levico, ki daje odgovor zasmehljivemu vprašanju belca: “Kje je zdaj tvoja dežela?” – “Moja dežela je tam, kjer ležijo pokopani moji ljudje.”

- “Obljubili so nam marsikaj, več kot se spominjam – držali so le eno obljubo; obljubili so, da bodo zavzeli našo zemljo in so jo!« Rdeči oblak, Lakota, leta 1891.

Nekaj kilometrov dalje smo se ustavili ob velikem spomeniku – štirim predsednikom ZDA, katerih glave so izklesane na gori Mount Rushmore, znane tudi iz filma Sever-severozahod z Gregorjem Peckom v glavni vlogi. Nekaj zanimivosti: “Dokler jih veter in dež ne bosta izbrisala.” S temi besedami je kipar Gutzon Borglum opisal, koliko časa se bo njegovo najznamenitejše delo, Mount Rushmore, obdržalo. Gora je bila poimenovana po Charlesu E. Rushmoru, newyorškem odvetniku, ki je preiskoval rudarske koncesije v letu 1885. Gutzon Borglum je goro izbral zaradi njene višine (1745 m), mehke zrnaste sestave granita ter dejstva, da je obsijana s soncem večji del dneva. Predsedniki so bili izbrani na podlagi njihovih simbolnih pomenov:

- George Washington predstavlja boj za neodvisnost

- Thomas Jefferson zamisel o vladavini ljudstva

- Abraham Lincoln zamisel o enakopravnosti in trajni zvezi

posameznih zveznih držav

- Theodor Roosevelt pa zaradi vloge, ki jo je Amerika odigrala

v svetovnih zadevah v 20. stoletju.

Klesanje v goro Rushmore se je pričelo 10. julija 1927, nadaljevalo pa se je naslednjih 14 let. Zgolj šest in pol let so potrebovali za samo klesanje, preostali čas pa je bil porabljen zaradi vremenskih težav ter pomanjkanja investicij. Skupni stroški projekta so dosegli 900.000 dolarjev. Delo so nadaljevali vse do smrti Gutzona Borgluma leta 1941.

Čas je hitro tekel, cesta je bila ravna kot ravnilo, pokrajina čudovita in v poznih večernih urah smo komaj našli motel Brimark Inn z bazenom v Sioux Falls, potem ko smo se odločili, da v motelu pred prečenjem reke Missouri ne bomo prenočili, kar je pomenilo nadaljnjih pet ur vožnje. V Južni Dakoti so imeli praznik, bil je čas vikenda in vzhodno od meje ni bilo več prostih kapacitet. Žal od mesta in pogleda na reko ni bilo nič saj smo ta dan prevozili 1028 km, v posteljo smo popadali.

01. 08. 2009, Sioux Falls – Chicago:

Motel je bil čudovit in zgodaj smo se odpeljali proti Chicagu. Do meje med South Dakoto in Minnesoto ni bilo daleč. Zdaj je bila vožnja usmerjena na okolico neizmerno ravne ceste po rahlo valoviti pokrajini. Ustavili smo se samo za malico ob jezercu, nato pa prevozili most čez reko Mississippi v kraju La Crosse, ki je tudi mejna reka med zveznima državama Minnesota in Wisconsin. Uspelo nam je napraviti nekaj fotografskih posnetkov te ogromne reke. Nismo pa se ustavljali saj smo tokrat vodenje prepustili “Štefici” (GPS), z namenom, da bi čim prej prišli v Chicago, država Illinois. Kar se je v popoldanskih urah tudi srečno zgodilo! Sprejeli so nas v družini Zrilić, Mirko in Emina, ki že trinajst let živijo na obrobju tega velikega mesta. Okoli hiše se sprehajajo tudi srne in ostala divjad. Mirko je bil sodelavec Branka in Mirka v Famosu v Sarajevu, itd…Imeli smo se kaj pogovarjat do zgodnjih jutranjih ur.

 02. 08. 2009, Chicago – Jackson:

Mesto smo si šli ogledati z železnico, ker je bila nedelja in malo prometa, je poceni, za pešačenje primerno v centru. Chicago je tretje najbolj naseljeno mesto v ZDA, ob jugozahodni obali Michiganskega jezera z 9,5 milijona prebivalcev in se razteza še v dve sosednji državi – Wisconsin in Indiano. Ogledali smo si center s številnimi nebotičniki, med drugim tudi 442 m visok Sears Tower, zgrajen 1972, bi naj bil tretji najvišji na svetu ter dvojni nebotičnik Marina City Towers, zgrajen 1963 leta. V centru smo si ogledali park z ogromnim prireditvenim prostorom in koncertom, čeprav je bilo opoldne, veliko kroglo iz nerjavečega jekla, odbojno kot ogledalo in se veselili naših zrcalnih slik. Seveda je bil sprehod omejen s časom, ker smo še to popoldne odpotovali proti Jacksonu. Emina nas je založila z dobrotami in pijačo. Prekratek je bil ta obisk, kakor tudi vsi naslednji! Prepustili smo se planirani poti in “Štefica” nas je lepo vodila skozi mesto in ob vzhodni obali jezera Michigan smo prestopili mejo med Indiano in Michiganom. Polni vtisov smo našli prijeten motel v Jacksonu prav ob primernem času kajti včerajšnje bedenje in pešačenje po Chicagu smo kar krepko čutili. 

03. 08. 2009, Jackson – Detroit – Niagara:

V prekrasnem jutru smo zgodaj krenili na pot, ki smo jo ves čas spremljali s “Štefico”. Ta nas je pripeljala v Detroit ob jezeru St. Clair, kjer smo obiskali Fordov muzej in poiskali mojega sošolca Ivana, ki že čez štirideset let živi v ZDA, potem pa iskali prenočišče v mestu Niagara v poznih večerni urah.

Detroit pomeni “ožina”. Je največje mesto v ameriški zvezni državi Michigan in sedež okrožja Wayne Country. Ima pomembno pristanišče na severnem bregu reke Detroit; na drugi strani reke leži Windsor, Ontario, ki pa je že ena od provinc Kanade. Mesto je leta 1701 ustanovil francoski vizionar Antoine de la Mothe Cadillac. Detroit je svetovno znano središče avtomobilske industrije in pomembno središče popularne glasbe. Imenujejo ga tudi kot Avtomobilsko mesto (The Motor City) in Motown. V mestu imajo sedež trije največji ameriški avtomobilski koncerni General Motors, Ford in Chrysler. V petdesetih letih 20. stoletja je bilo mesto četrto v ZDA po prebivalstvu, vendar je bilo kasneje zaznati velik premik prebivalstva v predmestja, ki je kot velemestno območje Detroit s 4.425.110 prebivalci 11. največje v ZDA. Urbano območje Detroit-Windsor, ki je zelo pomembna trgovska vez med ZDA in Kanado, ima skupaj približno 5,7 milijona prebivalcev.

Obisk Fordovega muzeja je bil predviden že pri načrtovanju našega potovanja po SAK. In nam ni bilo žal! V treh urah smo si ogledali del muzeja v notranjosti in potem še okolje Greenfield Village. Vsi trije moški udeleženci smo se zaradi “poklicne strojniške deformacije” zanimali predvsem o strojih in vsem kar je v zvezi s tem. Ker pa je avtomobilizem ena od gonilnih razvojnih dejavnosti, zajema široko paleto spremljajočih področij od tistih, ki so potrebne, da avto sploh lahko deluje, kot onih, ki ga uporabljajo. Ford je prvi uvedel modulno sestavljanje avta na tekočem traku, slavne osebe so uporabljale avto mogočih izvedbah ali pa je bil avto pomemben zato, ker so jih uporabljale slavne osebe. Sam nisem mogel mimo tega, da se ne bi dotaknil Kenedyjevega avta! To je bil takšen občutek, kot na jezeru Titicaca, za katerega ne bi mogel reči, da sem bil tam, če ne bi pomočil prsta vanj!

V Troyu, delu mesta Detroit, smo se srečali z mojim sošolcem iz srednje šole. Ivan je blestel z ženo Marijo! Predstavil nam je svoje in družinsko življenje v Ameriki, na koncu pa smo ugotovili, da bi glede na našo trenutno družbo lahko ustanovili novo Jugoslavijo. Manjkala nam je le še nova prisega. Prebral nam je ameriško in sicer: “Obljubljam zvestobo zastavi ZDA in republikam za katerimi stojim, enemu narodu pod Bogom, nedeljivosti, s svobodo in pravico za vse!” ter ugotovili smo, da združuje Američane en Bog in da so v Ameriki vsi enaki! Imajo pa tudi vsi enake dolžnosti! Kratko in jedrnato! Nismo nameravali ostati v tej deželi “enakih”, zato smo se, sicer s težkim srcem, poslovili in nadaljevali pot proti severu ob jezeru St. Clair k meji s Kanado. Most smo prečkali pred mestom Sarnia, nadaljevali nato proti zahodu in v poznih večernih urah našli prenočišče v motelu sredi mesta Niagare. Lastniki hotela so Hrvati, ki so leta 1952 prišli v Kanado iz Maribora, hčerka poročne priče mame receptorke pa je bila sošolka moje prisotne žene! Tako je majhen ta svet! Popusta kljub temu ni bilo.

Med potjo smo imeli še majhno šolo o pitju alkoholnih pijač na javnem mestu, kar je v Kanadi (in ZDA), prepovedano! Namreč, na počivališču me je prijazen mlad očka vljudno opozoril, da ne smem piti piva ob avtu, posebno ne v tem trenutku, ker je poleg nas parkiral policijski avto! Po prevodu izbranih francoskih besed vljudnega opozorila, so mi noge kar klecnile! Kazen ni majhna, zato smo odpeljali “s polnim plinom”!

Ogled Niagarskih slapov ponoči je bil čudovit zaradi osvetlitve z žarometi, vreme je bilo lepo in tudi nočno življenje v mestu je bilo posebno doživetje.

Ime Niagara izhaja iz indijanske (irokeške) besede onguiaahra, ki pomeni “grmenje voda”. Niagarski slapovi so skupina velikih slapov na reki Niagari v vzhodni Severni Ameriki, ki razmejuje ZDA in Kanado. Trije ločeni slapovi, ki sestavljajo skupino, se imenujejo:

- Podkvasti slapovi (Horseshoe Falls; tudi Kanadski), širok je 900 m in visok 49,4 m

- Ameriški slapovi (American Falls), širok je 350 m in visok 51 m

- Slapovi nevestine tančice (Bridal Veil Falls), ti so najmanjši

Kljub temu da niso izjemno visoki, so zelo široki in predstavljajo najbolj vodnate slapove Severne Amerike. Povprečni vodni pretok je okoli 6000 m³/s (Sava pri Čatežu ima pretok le 290 m³/s). Slapovi slovijo po svoji lepoti, obenem pa so pomemben vir hidroelektrične energije in izziv pri ohranjevanju neokrnjene narave. Kot priljubljena turistična točka so slapovi razdeljeni nad mesti Niagara Falls v ameriški zvezni državi New York ter Niagara Falls v kanadski provinci Ontario.

Prvo hidroelektrarno na Niagari je zgradil Nikola Tesla. To je bila prva večja elektrarna, ki je proizvajala izmenični električni tok. Na otoku Goat Island (Kozji otok) sredi reke Niagara, v bližini slapov in bivše hidroelektrarne, so Američani postavili spomenik Nikoli Tesli, ki je delo hrvaškega kiparja Frana Kršinića. Niagarski slapovi so privlačili tudi različne pustolovce in kaskaderje. Prečkali so jih po napeti vrvi ali pa so se po slapovih spustili v sodih. To je zdaj prepovedani početi.

04. 08. 2009, Niagara – Brockwille:

Drugo jutro pa še ogled slapov v krasnem dnevu! In privoščili smo si adrenalinsko vožnjo z ladjico vse tja do vznožja slapov! Tokrat je bilo mogoče čutiti moč bučne vode tudi v nogah na ladji, ki se je s polno močjo motorjev upirala vodnemu toku v mavrici vodnih kapljic in igre sončnih žarkov. S vzpenjačo smo se peljali malo višje od rečne struge in – se znašli kar precej višje v mestu kot smo predvidevali. Zato pa smo mesto doživeli malo drugače kot prejšnji večer – umirjeno, v parku čez katerega smo ponovno našli pot do ogromnega kolesa in s tem znova začutili moč tehnike. Okoli poldneva smo odpotovali proti zahodu ob jezeru Ontario ter zavili proti Torontu. Ob mestu smo se samo peljali, ne da bi čutili njegov utrip saj so bili tokrat oblaki izredno nizko. Pripravljalo se je na nevihto, le v daljavi smo opazovali obrise televizijskega stolpa in se odrekli njegovemu obisku. Zato pa je bilo veselje toliko večje, ko sem po telefonu povabil na kavico Mirico, hčerko mamine sestrične s katero se nismo videli že petnajst let, stikov pa je bilo z leti vedno manj. Vesela nas je sprejela potem, ko smo se v nalivu pripeljali s pomočjo “Štefice” točno pred njen vhod. Tu smo se zadržali v pogovoru v vseh mogočih jezikih in ugotovili ponovno, da se Slovenci, Bošnjaki in Črnogorci še znamo zabavati in predvsem, razumeti. Ko se že Slovenka ima za Kanadčanko po toliko letih življenja v Kanadi. Ampak, narečje ostane, tudi duša, nespremenjena! Ponovno smo se s težkim srcem poslovili, še prej pa so jo naši kanadski gostitelji povabili v Quebec. Ob jezeru Ontario je pot hitro minila, morda tudi zaradi tega, ker je pot Mirko že mnogokrat prevozil in mu je bila domača. Ob levi strani obrežja velike reke St. Lawrence smo potovali do večernih ur in našli prijeten motel Days Inn z bazenom v mestu Brockwille z namenom, da se drugi dan popeljemo z ladjo po reki in si ogledamo “tisoč otokov” na tej reki. Tako se namreč imenuje to področje in vkrcali bi se lahko kjer koli. Ni nam bilo žal, da smo si mestece ogledali že ta večer deloma z avtom, deloma pa še peš.

 05. 08. 2009, Brockwille – Quebec:

Mestece je čudovito urejeno! Med potjo na ladjo smo šli mimo bronastega kipa, postavljenega v spomin Con Darlingu, ambasadorju nasmehov, ki je posvetil svoje življenje izboljšanju človeških odnosov med mlajšimi in starejšimi. Spomenik predstavlja posebneža, ki je meščanom najbrž pomenil toliko kot nam Mariborčanom Franček. V znak spoštovanja njegove ljubezni do skupnosti in darežljivosti so spomenik postavili člani Lions kluba in policijskega združenja mesta leta 1995. Bomo kaj takega doživeli tudi pri nas, v Mariboru? Na osrednjem trgu pa so postavili velik spomenik padlim meščanom v prvi in drugi svetovni vojni. So imeli lustracijo? Zanimiva je bila fasada poslikana z motivi dogajanja v pravni pisarni – najbrž na sodni palači. Izlet mimo neštetih otokov, prelivov, čudovitih obalnih in otoških zgradb za katere so značilna številna garažna vrata skozi katere se zapelje plovilo direktno po vodi, vodnih ptic, ki gnezdijo v sožitju z ostalimi živimi bitji, je minil prehitro. Na vodi smo srečevali vsemogoča plovila: velike vlačilce, motorne skuterje, jadrnice, jahte, in taka na vesla, pa tudi tako, z jadrom v roki. Samo, da je šlo…Na sami obali, v parku pa še staro vojaško letalo Royal Canadian Air Force iz druge svetovne vojne, ki je bilo usmerjeno v nebo, čeprav ne bo nikoli več poletelo. Mimo Montreala, v daljavi smo slutili mesto Ottawa, smo kar neopazno “potegnili” do našega končnega cilja čez ameriški kontinent – Quebeca, kjer sta doma Mirko in Munevera, naša gostitelja naslednje dni in od tu smo naša spoznavanja o Kanadi dopolnjevali z izleti v bližnjo in daljno okolico. 

06. 08. 2008, Quebec, doma:

To je bil prvi dan, da smo mirovali. Vendar ne tako, da ne bi ničesar počeli. Napravili smo statistični pregled vožnje, stroškov prenočišč, vstopnin, goriva in hrane, uredili posnetke po dnevih in jih prenesli iz kartic v računalnik. Tudi domačim smo se oglasili po telefonu in po e-pošti. Zvečer se je na naše presenečenje pripeljala Mirica iz Toronta in naša ekipa je bila ponovno polna za naslednje potovanje, ker je Munevera ostala doma. Privoščili smo si tako, domačo večerjo in uživali tudi ob kopanju v bazenu. Dan je bil pozitiven! 

07. 08. 2009, Quebec – Chandler:

Dva dni smo še bili lastniki avta. Zato nas je Mirko odpeljal na polotok Gaspé. Nahaja se še v provinci Quebec, meji pa na provinco New Brunswick, na morju v zalivu Chaleur na provinco Prince Edward Island in na kopnem na ameriško državo Maine. Pot pelje po južni strani reke Sv. Lovrenca, nato zavije proti jugu na najožjem delu polotoka. Cesta se vije ob obali zaliva Chaleur ves čas polotoka Gaspé in se po severni strani vrne do reke Sv. Lovrenca. Polotok je podoben našemu zahodnemu delu Pohorja, le da ga obkroža morje, najvišji del pa dosega višino 1250 m.Ker je tudi Pohorje tako visoko, ni čudno, da smo imeli občutek kot da bi se vozili po njem. Muzej fosilov smo si ogledali v Parc du Miguasha kjer spet ni šlo brez tega, da ne bi “odnesli” nekaj v spominu fotoaparata. Še sami smo se sprehodili ob morski obali in iskali kaj za lasten muzej. Čas smo izkoristili za pogovor, malico in počitek. Dan je bil čudovit in kljub turistični sezoni se je zdelo, da je ta že šla mimo! Zanimiva je cesta, ki se strmo spušča proti obali, te pa ne vidimo, tako da imamo občutek kot da bomo zapeljali kar v vodo. K sreči je tik pred obalo ovinek in uspešno ga zvozimo, nato zavijemo v strmo pobočje hriba Sv. Jožef, 555 m visoko nad zalivom Chaleurs. Na vrhu stoji cerkev posvečena Mariji in pa številne vetrnice. Kaj bi tukaj dejali naši naravovarstveniki glede ptic? Sploh je potrebno povedati, da v vsakem kraju stojijo čudovite sodobne cerkve, ki jih enostavno moraš fotografirati. Pa še nekaj, skoraj vsi kraji so St. kar pomeni, da so “sveti”! Tokrat se je ponovila zadeva s prenočiščem. Izbrani motel nekje v gozdu nam ni ustrezal, zato smo se odločili, da bomo poiskali boljšega, kar je pomenilo dodatnih petdeset kilometrov vožnje. V trdi noči smo našli udoben motel, ki je bil za Mirka predrag. To je tudi povedal in hotel znižati ceno, pa je dobil odgovor, da je cena primerna glede na to, da smo “na koncu sveta”. V motelu “Chandler” smo se počutili prijetno in kljub temu, da je Mirko prevozil 750 km poklepetali za lahko noč! 

08. 08. 2009, Chandler – Quebec:

Pred krajem Percé smo na nekem ovinku zagledali v morju skalo z luknjo. Ta je skoraj vsem znana, najbrž zaradi otoka Bonaventure, mene pa je presenetilo, da nisem vedel kam sploh smo bili namenjeni. Pred vkrcanjem na ladjo smo občudovali okoliške hiše, seveda lesene, na podobnih krajih, ki jih poznamo iz filmov, strme obale in močni valovi.Med kopnim in skalo je prehod, katerega je sicer možno prehoditi ob oseki, ni pa priporočljivo, ker za oseko namreč od nekdaj pride plima. In si ujet! Skalo smo si ogledali z ladjico, nato pa pristali na otoku Bonaventura, ki je v celoti zaščiten kot narodni park. Po pešačenju čez in okoli ob obali smo vedeli zakaj. Že iz ladjice smo občudovali nešteto nordijskih (severnih) belih gavranov, ki gnezdijo na otoku,tjulnje, ponirke, za slovo pa kita! Ob množici ptičev smo uživali kot že dolgo ne, saj so bili številni prizori osvajanja samcev, ljubljenja, čiščenja drug drugega, prepirov za samico, prostor za gnezdo, za hrano, skrb za mladiče, zelo podobni nekaterim pametnejšim bitjem! Severni (nordijski) beli gavrani namreč živijo v veliki koloniji (kakih 300.000 bi jih naj gnezdilo na tem otoku) in gnezdijo v parih na svojem zaščitenem prostoru. Dolga vožnja je bila še pred nami, zato smo prečili konec polotoka in se ves čas peljali ob morski obali, polnih svetilnikov, majhnih vasic, lepo urejenih kljub vikendu osamljenih počivališč, in se okrog polnoči vrnili v Quebec. 

09. 08. 2009, Quebec:

Pred 400 leti (leta 1608) je Samuel de Champlain še s 30 možmi preplul Atlantski ocean in se izkrcal na ustju reke Sv. Lovrenca, ob robu katerega so ustanovili mesto Quebec, ki je danes glavno mesto istoimenske kanadske province. Za mesto pravijo, da je najbolj evropsko mesto Kanade. Značilno za mesto in Kanado sploh je, da so poletja zelo vlažna in da zaradi tega k izmerjeni temperaturi dodajo še podatek za temperaturo, ki je lahko do deset stopinj višja. Zime so pa suhe, polno je snega, hladne, vendar jih je mnogo lažje prenašati. Snega lahko vrže tudi čez meter ali več. Neverjetno se sliši, ampak poleti je, vsaj v tej okolici polno kolibrijev, ki jih z veseljem hranijo! Naši prijatelji so si to mesto in državo izbrali za svojo drugo domovino v katero so prišli pred štirinajstimi leti. Življenje je bilo potrebno začeti popolnoma na novo in, uspelo jim je. V nedeljo je bil višek praznovanja v mestu in seveda je vse potekalo v čisto francoskem ritmu. Prebivalci so se v starem delu mesta predstavili v kostumih iz starih časov in s skeči, tako da je bilo vzdušje podobno kot takrat. Ulični glasbeniki, slikarji, portretisti, klovni, telovadci, gledališčniki, turiste in domačine zabavajo z brezštevilnimi igrami, skeči, prizori s sojenj raznim prestopnikom, itd. V starem delu mesta so celo fasade poslikane s prizori tistih časov. Mesto je urejeno in vzdrževano, z mnogimi cvetličnimi gredami, rožami na uličnih svetilkah, oz. kjer koli. Ulica Rue de Champlain je polna galerij, prodajaln s spominki, kavarnic in seveda veliko turistov.

 

10. 08. 2009, Quebec: Dan smo preživeli tako, da smo se sprehodili po mestu, obiskali Erola in Leilo. Mimogrede sem vstopil v eno od prvih katedral v Severni Ameriki, Notre-Dame de Quebec (quebeške katedrale, posvečene “naši gospe” Mariji). Katedrala je bila zgrajena prvič v letu 1647 in je zgorela dvakrat. Rekonstruirana je bila po originalnih načrtih in na ta način omogoča pogled v njeno štiristoletno zgodovino in s tem tudi samega mesta. Notranjost je svetla in te s svojo lepoto prav pritegne. Vesel sem bil, da sem si jo ogledal. Po kavici pri prijateljih smo hoteli obiskati indijansko naselje. Ker smo bili prepozni, smo doma na vrtu skuhali bosansko jed sać ter se kopali v bazenu.

11. 08. 2009, Quebec:

Parlament je impozantna stavba in je obisk možen, ker so bile parlamentarne počitnice. Pročelje in stavbo obdajajo bronaste skulpture in spomeniki mož v zvezi z zgodovino province Quebeca, ki so kakor koli zaslužni v politiki Quebeca. Radi priznavajo obstoj Indijancev, prvih prebivalcev Kanade katerim so priznali politične pravice šele v novejšem času. Ni potrebno posebej poudarjati urejenost okolice parlamenta, ki je brezhibna, s fontano in cvetličnimi gredami. Notranjost parlamenta pa seveda blešči v vsem svojem sijaju, poudarjena je francoska politična ureditev in njihov vpliv, kar se odraža v uradnem francoskem jeziku, čeprav je priznana angleška vlada in tudi angleščina. Seveda smo bili ob vstopu pregledani z rentgenom in preverjanjem osebnih dokumentov. Kar pa ni pokvarilo prijetnega vtisa, tako o ljudeh kot o sami stavbi. Ob povratku smo si ogledali ulične umetnike, spili pivo, pobral pa nas je Mirko, ko šel iz službe. Popoldan smo obiskali indijanski muzej in v njem poslikali umetnine naslikane na kožo z motivi iz življenje Indijancev. Čeprav tega ne bi smeli početi, smo dobili tihi pristanek kustosinje, ki je bila hčerka Muneverine sodelavke. Torej, gre tudi tukaj, če le imaš koga poznanega. Upam, da nismo odnesli nečesa, kar ne bi smeli. Muzej pove, da so bili Indijanci lovci in v teh za življenja težkih pokrajinah, tudi niso mogli živeti drugače. Glede na zemljepisno širino jih ni mogoče primerjati z Indijanci v Južni ali Srednji Ameriki (Mehiki). Kar se mene tiče, ni jim bilo lahko! Zato pa je bila večerja v hotelu v isti stavbi kot muzej poleg dobre hrane nekaj posebnega tudi zaradi okolja.

 12. 08. 2009, Obisk jezera in Mirkovih prijateljev v okolici Quebeca:

 Odpeljali smo se kakih štirideset kilometrov do jezera Sv. Jožefa in vikenda v lasti prijateljev, ki so preko Karitasa pomagali našim v času, ko so prišli v Kanado. Spoznali smo očeta Lionela (je že upokojen), ki vzdržuje hišo ob jezeru, in njegove prijatelje. Ti so prišli z istim namenom kot mi – bili so povabljeni, da se spoznamo in preživimo skupaj popoldan. Jezero leži v čudovitem okolju, obdanem z drevesi. Vsa obala je privatna, le del je namenjen za javno kopališče in, ne bi mogel verjeti, del za vojaško vadišče. S čolna smo si vse to ogledali in občudovali čudovite vikende, ki so zasedeni le v času poletnih počitnic in še to le kakšen mesec dni, kopališče in rečne rokave od koder doteka in odteka voda. Kar pa je bilo neverjetno – okoli nas je bilo polno ptic in drugih živali, že med potjo pa smo posneli farmo jelenov in njihovih družin. Z Brankom sva uprizorila pravi foto safari! Tokrat sva prvič videla kolibrije! Ti so se nama kar nastavljali in obletavali najprej nastavljeno hrano nato se spustili v grmovje k tlom in se pustili fotografirati kot bi hoteli reči – tu smo! Fantastično! Oče Lionel je v času študija in v svoji mladosti, ko je živel še v Italiji, obiskoval gore. Tako smo našli skupno točko zato je menil, da nam bo prišel prav sprehod po gozdu. Na ta način smo spoznali pravi pragozd v bližini jezera, medvedje brloge in zdelo se mu je, da je prav, da spoznamo gozd tudi tako, da ga prehodimo. Kljub utrujenosti in pozni uri smo se osvežili tudi tokrat v bazenu.

 13. 08. 2009, Indijanska vas, slap:

 Tokrat je bila indijanska vas odprta in z veseljem smo prisluhnili vodički o življenju Indijancev v provinci Quebec, njihovi zgodovino ter uživali ob plesu, ki je ponazorjal lov. Zvedeli smo tudi kaj pomeni maskota zimskih olimpijskih iger 2010. V jeziku Inuitov inukshuk pomeni »nekdo, ki zgleda kot človek«. Inukshuiti so človeške podobe narejene iz kamna. Preden so imeli Inuiti dostop do strelnega orožja, je inukshuit igral pomembno vlogo pri lovu na severne jelene. Tradicionalna lovska metoda je bila, da so naredili vrsto inukshuitov v obliki lijaka in na najožjem mestu so lovci čakali na jelene z loki in puščicami. Ženske in otroci so gnali čredo v ta lijak proti lovcem tako, da so ustvarjali hrup z bobnanjem. Inukshuite so uporabljali tudi kot razpoznavni znak skrivališč, kjer so shranjevali meso. Danes inukshuiti služijo predvsem kot znamenja na poti. Ta znamenja (pri nas jim pravimo v gorskem svetu – možic, palček) se lahko nahajajo povsod po zaledeneli pokrajini. Vidimo se lahko milje daleč in popotnikom služijo kot vodiči ali kot navigacijski pripomoček. Nekateri inukshuiti na Arktiki so stari tisoč let.

Slap v parku Montmorency skozi katerega teče istoimenska reka sva si ogledala pod Mirkovim vodstvom dvanajst km od Quebeca proti vzhodu. Dosegljiv je po cesti ali z žičnico, pozimi pa ga je celo možno preplezati v tistem delu, ki je skoraj v celoti v ledu! Nahaja se ob izlivu reke Montmorency v reko Sv. Lovrenc. Visok je 83 m in je torej višji od Niagarskih slapov za 30 m, poleg tega si ga je mogoče ogledati iz kabinske žičnice ali z mosta nad slapom, nato pa se spustiti po panoramskih stopnicah k obali. V neposredni bližini deli strugo reke Sv. Lovrenca otok Orleans, kar spet polepša že tako čudovito naravo ob tej reki. Na tem področju je potekala bitka med francoskimi in angleškimi osvajalci. Ker so v bitki zmagali Francozi, je bilo potrebno to zadevo ovekovečiti z opisom dogajanja na tablah. V zahajajočem soncu smo se vrnili domov. 

14. 08. 2009, Kanjon Sv. Ane, sedem slapov, bazilika Sv. Ane, ciklorama:

Ta dan je bil eden najbolj zanimivih na potovanju! Zgodaj zjutraj smo že bili na ogledu kanjona na reki Sv. Ane. Ob kanjonu je speljana dobro varovana pot preko treh visečih mostov od katerih je eden na višini 60 m od reke, najvišji slap Sv. Ana je visok 74 m kar je 15 m višje od niagarskih slapov (kjer koli se pojavijo slapovi, se , zlasti višina, primerjajo s slapovi Niagare), ob poti pa so številne razgledne točke. Raziskovalci so bili nad slapovi presenečeni že leta 1840 saj so objavili, da so to najlepši slapovi za Niagarskimi in jih priporočali kot eno od najbolj veličastnih atrakcij v bližini Quebeca. Voda ima rjavo barvo kar je značilno za vse vode, ki izvirajo na kanadski plošči. To pa zaradi humusnih tal z dovolj veliko kislosti, pri čemer pa ne gre zanemarit vpliva kovin kot so železo in mangan. Kljub kislosti in vsebnosti kovin le te ne vplivajo na kvaliteto vode za pitje. Za obiskovalce so zanimive skale stare 1,2 milijarde let, vrtinčasta kotanja (kotlica) za katero je značilna razlika med globino (8 m) in premerom (15 m). Domnevajo, da je globina večja, vendar je kotlica zasuta s prodom in peskom. Podobna je loncu, proces “izdelave” pa traja več milijonov let. Kaskada mini slapov se nahaja na dnu slapa in pa jama s prazgodovinskimi slikami živali. Med potjo ob vodi se pojavljajo številne mavrice, ki poudarjajo slikovitost območja reke kar je mogoče opazovati na številnih počivališčih. Prvega je naredil Krieghoff že leta 1855! Adrenalina željni obiskovalci lahko plezajo po strmih skalah ali pa se spustijo v sedežnem pasu na vrvi čez kanjon. V spodnjem delu kanjona je zanimiva plezalna pot ob obeh bregovih, ki jih je mogoče preplezati le z varovanjem na vrvi in z vodnikom. Nisem si zaman želel obiskati Kanade, saj naravnih presenečenj še ni bilo konca! Le 43 km od mesta teče reka s slikovitimi sedmimi slapovi! Tudi te smo si ogledali peš še ta dan. Na vrhu doline je umeten jez za elektrarno. Na jezu je možen ogled in celotni kompleks so nam predstavili s slikovitimi posnetki gradnje in tehnike kako delujejo posamezne enote od jezu, cevovoda do elektrarne. Dan je bil čudovit tudi za otroke, ki so imeli v tem okolju šolo v naravi. V gozdu, ko smo iskali gobe, nas je presenetila krasna modrozelena kača za katere pa je Mirko trdil, da jih tukaj ni. Pa je bila in nemalo skrbi je povzročila nekaterim. Kar domov se nam je mudilo! Pa ni šlo tako hitro, ker smo se med potjo ustavili ob baziliki Sv. Ane-de-Beaupré, eni od največjih romarskih krajev v Kanadi.Veličastna bazilika je seveda danes ogromna sodobna čudovita cerkev, njeni začetki pa segajo že v daljno leto 1658 ko je Loius Guimont postavil prvo leseno kapelico. S časom se je njena velikost spreminjala, leta 1876 je dobila patronat nad področjem Quebeca, leta 1922 pa preimenovana v baziliko. Sedanjo obliko je dobila leta 1976 in k njej romajo ljudje iz celega sveta. Pred baziliko stoji veličasten kip sv. Ane, Marijine matere. V bližini stoji ciklorama. Radovednost nas zapeljala v notranjost in imeli smo kaj videti! V 3D tehniki (prostorska projekcija in s posebnimi vizualnimi učinki) je v njeni notranjosti na 1540 m² predstavljen Jeruzalem v času Kristusovega življenje. Na tem mestu obstaja ciklorama že od leta 1895, izdelali pa so jo v Münchnu med leti 1878 do 1882 v velikosti 14 m v višino, v krogu pa 110 m. Danes je seveda posodobljena in prikazuje Jeruzalem v krogu 80 km. Kakor koli že, imeli smo občutek, da smo doživeli nekaj zgodovinskih trenutkov. Dan smo zaključili s prijatelji iz mesta s dobro večerjo in polnočnim kopanjem. 

15. 08. 2009, Ottawa:

Da ne bi obiskali glavnega mesta Kanade Ottawe, si naš gostitelj ni mogel niti predstavljati. Pot dolga 450 km je za domačine prava malenkost in zgodaj zjutraj smo odpotovali po široki avtocesti. Montreal smo kar prevozili in mimo letališča okoli poldneva že jedli okusno pečene klobasice pred parlamentom. Mimogrede smo poklepetali z mladenko, ki nas je ogovorila po “domače”, v srbohrvaščini. Majhen je ta svet. Po tem ko smo zvedeli kako je z organiziranim ogledom parlamenta (ogled je bil, kakor tudi v Quebecu, možen v času parlamentarnih počitnic),smo se podali na ogled bližnje okolice in se pozanimali kje smo. Poleg parlamenta se nahaja majhen lesen letni paviljon, ki ga je postavilo “delovno ljudstvo Kanade” že davnega leta 1877. Vmes je pogorel, vendar so ga v prvotni obliki obnovili večkrat, v današnjo v letu 1994 policisti mesta in ga posvetili kot darilo meščanom v spomin njihovim padlim tovarišem. Na trgu gori “stoletni ogenj” kot spomin ob stoletnici (1866-1966, na novega leta dan 1967) ustanovitve konfederacije, kar so tudi ovekovečili s ploščo v zgradbi parlamenta. Tudi ženskam so postavili spomenik v spomin na dan v oktobru leta 1929, ko so z geslom “ženske so osebe (ljudje)” uspele priti v parlament. Da pa ne bi bile preveč domišljave, so bronaste skulpture postavili v bližini kraljice Elizabete II, ki jih zviška opazuje s konja! Ko tako pijejo kavico, so tudi obiskovalkam Ottawe ponudili stol, da se lahko odpočijejo. Kanadčani, in tudi Američani, znajo vsakemu pomembnemu dejanju posvetiti pozornost in se na primeren način ali osebi ali dogodku oddolžiti s kipom, panojem, ali kako drugače opozoriti mimoidočega na ta dogodek. Na pločniku pred trgom so postavili spomenik mlademu Terryu Foxu, ki je zbolel za rakom in izgubil nogo. Kljub protezi je nato pod geslom “maraton upanja” pretekel 5373 km čez Kanado v času od 12. aprila do 01. septembra 1980. Z mislijo na “sanje, ki jih je zmogel uresničiti” je vzor marsikateremu zdravemu Kanadčanu in bolniku z rakom!

Ottawa je glavno mesto Kanade in je z 836.400 prebivalci drugo največje mesto v provinci Ontario. Leži 520 km od Toronta ob reki Ottawa, ki je mejna reka med provincama Ontario in Québec. Ime je dobila po lokalnem indijanskem plemenu (med njimi je deloval tudi slovenski misijonar Friderik Irenej Baraga). Prva evropska naselbina je nastala na začetku 19. stoletja in je bila nekakšno logistično središče za transport lesa. Pomembno je postalo leta 1832, ko so do mesta zgradili kanal Rideau in je mesto dobilo ime Bytown (danes se tako imenuje najstarejši del mesta). Današnje ime je dobilo leta 1855, prestolnica Kanade (v tistem času današnji provinci Ontario in Québec) pa je postalo zadnji dan leta 1857 z odlokom britanske kraljice Viktorije kot salomonska odločitev v sporu med Torontom in Montréalom, ker je približno enako oddaljeno od obeh, na meji med tedanjima kanadskima upravnima enotama in na angleško – francoski etnični meji. Med najzanimivejšimi znamenitostmi mesta sta kanadski parlament ter Muzej civilizacije v Hullu na québeški strani reke. Mesto ima mednarodno letališče MacDonald – Cartier in neposredno železniško povezavo s Torontom in Montréalom. Mestni promet je urejen z avtobusi. Govori se francoski in angleški jezik. Po ogledu okolice smo se v francosko govoreči skupini podali skozi rentgen na obisk parlamenta. Zanimiv je bil dostop z dvigalom na stolp od koder se je videla celotna okolica mesta. Glede na to, da smo lahko slikali tudi notranjost čudovite in bogate knjižnice, smo bili prepričani, da smo videli več kot smo predvidevali. V mestu smo celo nabavili vino Vranac, si ogledali sistem zapornic za dvig in spust čolnov v kanalu in pri tem prav uživali. Pozno popoldan smo se vračali po severni strani reke Sv. Lovrenc in se ustavili v mondenem kraju Mirabel. Tega je le en sam hotel z marino in golf igriščem, vendar dovolj, da smo lahko rekli, da smo obiskali kraj kjer je prenočil Bill Clinton. Seveda ni za izgubljati besed o urejenosti hotela, ki je, mimogrede, zgrajen tudi iz lesenih brun, zato pa toliko bolj veličasten. Jahte in jadrnice na privezu, parkirani dragi avtomobili, travica za golf, so nam dali občutek, da smo tudi mi “nekaj”. Nato pa lepo domov kjer nas je čakala bogata večerja, najprej s pivom, nato pa še z vinom. Munevera in Slavica sta si zaslužili pohvalo za celodnevno pripravo hrane!

16. 08. 2009, Quebec:

Zadnji dan smo preživeli v mestu in kupovali spominke, se družili s prijatelji in se pripravljali na odhod.

17. in 18. 08. 2009, Montreal, München, Ljubljana, Maribor: Poslovili smo se od naših novih prijateljev Munevere in Mirka Vukeljića, z njo doma, z njim pa na letališču v Montrealu kjer smo zadnjič pojedli dobro kanadsko hrano in spili pivo. Popoldan ob 16⁰⁰ smo poleteli proti Münchnu in čez sedem ur pristali v Evropi. Še zadnji obisk brezcarinske prodajalne, vkrcanje na letalo za Ljubljano in tokrat točno vzleteli v Slovenijo. Ker smo dodali šest ur smo bili v Ljubljani ob 9⁴⁵, nato pa se tudi mi poslovili do naslednjega potovanja Naše potovanje se je srečno zaključilo po 33 dneh!

 Napisal: Drago Kavnik

Potovali smo:

Munevera in Mirko Vukeljić, Quebec, Kanada

Slavica in Branko Prapotnik, Maribor, Slovenija

Milena in Drago Kavnik, Maribor, Slovenija

Mirica Stergulc, Toronto, Kanada (Gaspé)

 Prevoz iz Kanade v Slovenijo:

Turistična agencija Pozejdon turizem

Grajski trg 15

2327 Rače

Vancouver je glavno mestu province Britanske Kolumbije (Kanada) in bo gostitelj zimske olimpijade leta 2010. Mesto je zelo prijetno, moderno, lepo in sproščeno. Posebnost Vancouvra se skriva v njegovi lokaciji. Obdajajo ga zasnežene gore, obliva pa ga tudi voda oceana Pacifik. Mesto leži v delu Kanade, kjer pozimi le redko sneži, a kljub temu je od mestnega središča do smučišč slabih dvajset minut vožnje. Nahaja se v področju s čudovito naravo in s številnimi divjimi živalmi, tudi medvedi. V mestu živi nekaj manj ljudi kot v Sloveniji, ima enega izmed najmodernejših terminalov za križarke, v njem pa stojijo številne visoke stolpnice in precej parkov. Najbolj znan je Stanley park s številnimi znamenitostmi (indijanski totemi, akvarij v njem smo si tudi ogledali). Priprave na zimsko olimpijado 2010 pa so v polnem teku. Izpluli smo po programu in pristali čez dve noči in enem dnevu po preplutih 781 nm visoko na severu.

Aljaska je največja zvezna dežela v ZDA, hkrati pa najredkeje poseljena. V 19. stoletju jo je ruski car Aleksander II., ki jo je imel v lasti, prodal ZDA za 7,2 milijona dolarjev. Čeprav se je ta nakup sprva zdel nespameten, se je kmalu izkazalo, da so Američani naredili še kako pametno potezo. Na polotoku so namreč odkrili velike zaloge zlata, drugih rudnin, nafte in zemeljskega plina. Poleg številnih ledenikov najdemo na Aljaski mnoge gorske verige in več kot tri milijone jezer, tudi najvišji vrh Severne Amerike McKinley (6158 m). Turizem se vedno hitreje razvija, tudi na račun ladijskih križarjenj.

Icy Strait Point, Hoonah na otoku Chichagof, je kraj, ki so ga leta 2004 ponovno aktivirali predvsem zaradi turistov. V začetku prejšnjega stoletja je bila tukaj tovarna za proizvodnjo ribjih, predvsem lososovih, konzerv. Tovarno so obnovili in služi kot muzej. Mnogo stvari so dobro ohranjene in delovni proces zelo nazorno prikazan. Turisti lahko sem pridejo s križarkami, saj lahko tukaj le sidrajo. S čolni so nas prepeljali na kopno. Ogledali smo si tovarno konzerv, gozd ter spuščanje na žici s prostim padom. Zanimiva adrenalinska aktivnost. Nekateri so se tudi podali na ta spust…ne pa iz naše skupine. Domačini so v “kulturnem domu” uprizorili indijanski ples, sam pa sem mnenja, da nisem kaj vrednega zamudil. Pač pa bi bil zelo razočaran, če ne bi šli na triurni izlet s čolnom na ogled kitov. Posebno doživetje! Po vkrcanju smo z ladjo še enkrat opravili to pot, vendar doživetje ni bilo tako močno… Med sprehodom po obali smo zvedeli, da nedaleč od tovarne živijo domači Indijanci v vasi, sem hodijo le na delo, trgovino in zaradi turističnih ponudb. Ni mi čisto jasno, vendar je tudi tukaj življenje, sicer malo drugačno kot ga živimo mi. Glede na podatek, da je na Aljaski okrog 45 sončnih dni, jim takega življenja sploh ne zavidam. Tudi na našem potovanju smo lepo vreme le slutili. Prevoz je možen s hidroavioni in plovili.

V Tracy arm fjord, k ledeniku Sawyer na koncu fjorda, smo zapluli po celonočni vožnji. Tracy arm fjord je eden največjih in najveličastnejših na svetu. Najprej smo se peljali mimo zaščitenega območja Tongass in nadaljevali po pasaži Stephens do začetka fjorda, ki je dolg več kot štirideset kilometrov. Med opazovanjem sivih granitnih sten, krasnih slapov in številnih divjih živali, so mimo nas plavale ledene skale. Barva ledu se je spreminjala od popolnoma bele na vrhu gora do različnih odtenkov turkizne in modre na ledenih ploskvah, za kar smo se lahko zahvalili občasnemu soncu. Ko led doseže morje, se prevrne v vodo, in takrat se odlomijo veliki ledeni bloki, ki zaplavajo na vse strani fjorda. V na videz tako negostoljubnem okolju, kot je fjord Tracy arm, pa smo videli veliko različnih živali. Na poti smo srečali črno-bele orke, največkrat pa smo videli morske vidre in tjulenje. Ob opazovanju ledenika se ladja počasi obrača, kar je zelo zahteven manever, za mene je bil cel postopek približevanje k ledeniku, natančnost obračanja, spreminjanje svetlobe, nekaj za kar nikoli ne bom obžaloval tega potovanja. To je res bil eden najveličastnejših trenutkov križarjenja po Aljaski! Hvale vredno je delo  posadke, ko se je ladja približevala k velikemu slapu in počasno obračanje s premcem ladje le nekaj metrov od obale. Vsaka čast! Kdor ni bil na palubi, ne ve kaj je zamudil na tem potovanju. Žal, je bilo marsikomu prehladno…

Skagway je pristanišče znano iz zgodovine po zlati mrzlici. Ker smo pluli do Tracy Arm Fjorda mimo Juneauja, smo se vračali in to spet ponoči. Zunaj ni bilo prijazno vreme, zato smo čas porabili za predavanje o ledenikih, ki ga je pripravil vodnik Andrej. Zelo dobro in zanimivo! Zjutraj ob 7⁰⁰ smo pristali v rudarskem mestu Skagway, najvišje ležečemu mestu na našem obisku Aljaske. V luki je bilo na privezu kar pet križark!  Ima polno trgovin s spominki. Ob glavni ulici Broadway. Poleg najbolj priznanega Yukon Route, muzeja, ki pripoveduje o zgodovini pridobivanja zlata na širšem območju, je zanimiv »rdeči salon« – nekoč javna hiša, danes pa mestni muzej, kjer se lahko obiskovalec za pet ameriških dolarjev sprehodi po poteh najstarejše obrti na svetu. Največja atrakcija v mestu je polet s helikopterjem do okoliških ledenikov, kar pa za nas tokrat ni prišlo v poštev predvsem zaradi slabega vremena (tudi cena). Zato pa smo šli z vlakom po železnici White Pass & Yukon Route ki je bila zgrajena med majem 1898 in julijem 1900 in je danes v prvi vrsti nostalgično potovanje med gorami preko številnih sotesk do vrha Belega prelaza, kjer je državna meja med ZDA in Kanado. Je pa ta vožnja zelo zasoljena, saj moraš vozovnico kupiti pri ladjarju.

Juneau je glavno mesto Aljaske. Šteje nekaj več kot 30 tisoč ljudi. Mesto je nastalo leta 1880 v času zlate mrzlice. Ime je dobilo po Jou Juneauju, ki je živel prav v času zlate mrzlice. Mesto je izjemno priljubljena postojanka križark, saj vsako leto na ta način obišče mesto več kot milijon obiskovalcev. Poleg ogleda starega dela mesta z mestno hišo in guvernerjevo palačo sem se podal še sam za nekaj časa v mesto in posnel nekoliko skritih kotičkov, hiš, rož in ukradel nekaj mestnih utripov. Z gondolo se nisem povzpel na Chilkat mountains, od koder je gotovo eden lepših pogledov na mesto in okolico, ker je bilo megleno in deževno. Niti slabo vreme nas ni prikrajšalo za voden ogled po mestu. Dovolj je veliko, da smo se utrudili in počakali na avtobus za ogled 120 km oddaljenega ledenika Mendelhan. S to vožnjo smo doživeli tisti del mesta z okolico, saj sicer mesto samo nima cestne povezave z zaledjem in je do njega možno le z železnico, z letalom ali ladjo. En ogled ledenika z ladjo je zamenjal drugi – peš. Potem pa veliko presečenje – prečkanje medvedke z dvema mladičema pred ljudmi, ki so stali v špalirju in brez besed občudovali medvedjo mamo, ki je previdno preverila, poklicala in nato spremljala mlada dva, da so jo družno ucvrli čez cesto. Fantastično! Ob takih dogodkih je prav vseeno kako si prišel do ustja ledenika, čeprav sem jih videl in prehodil že nekaj!

Z obiskom Juneauja smo prav za prav končali potovanje po “zemeljskemu delu” Aljaske. Na ladji smo še naprej uživali kar so nam nudili: kopanje, savno, mini golf, jedačo in pijačo, oglede predstav, nastop olimpijskega in svetovnega zmagovalca v gimnastiki Američana Lance Ringnalda, slikanja z njim, fotografiranja delov ladje in predvsem obilo dobre volje in zadovoljstva. V jutranjih urah 25. 07. 2009 smo se poslovili in se odpeljali dogodivščinam naproti! Naša skupina šestih je najela avto v Vancouvru in potem odpotovala po Kanadi in ZDA, nekaj jih je ostalo za nekaj dni v Vancouvru ali Calgaryju večina pa je odpotovala naslednji dan v Evropo in domov.

Zapisal: Drago Kavnik, literatura Matjaž Tomanič, Andrej Klemenak

Fotografije: Drago Kavnik

Registracija lajde Serenade of the seas (RCI): Nassau – Bahami

Gradnja: Ladjedelnica Meyer, Papenburg, Nemčija

Leto splavitve: 25. avgust 2003

Krstna botra: Whoopi Goldberg

Mere: velikost 90090 BRT, dolžina 293 m, širina 32 m, ugrez  8,5 m

Max. potovalna hitrost: 24 nm/h (vozlov),

Motorji in ostala tehnična oprema: 2 okolju prijazna plinsko turbinska motorja po 20,5 MW, ena parna turbina z močjo 9,8 MW, 3 pomožni motorji, dizelski motor Wartsila z 11,6 MW,dva pogonska agregata po 20 MW, par stabilizatorjev, 9 dvigal, največje število potnikov 2500, 870 članov posadke; 12 potniških palub, zunanjih kabin je 817, notranjih kabin je 238, z balkonom 577, za invalide 19, skupaj 1055 (različno število ležišč). Vse kabine imajo WC, tuš kabino, interaktivni TV, telefon, PC priključek, hladilnik, mini bar, sušilnik las, električni priključek 110/220 V; Fitnes center, masažni center, solarij, bazeni (notranji in zunanji, masažni -wirpool), savna, umetniška in foto galerija, plezalna stena, mini golf, tekaška steza, sportno igrišče, trgovine in butiki, internetna soba, knjižnica, gledališče, nekaj barov, jedilnic, še množico dnevnih in nočnih prostorov za preživljanje prostega časa in za zabavo. 

Za tedensko potovanje se mora Serenada oskrbeti z naslednjimi količinami živil:

18450 svežih jajc, 1070 kg riža, 2810 kg sveže zelenjave, 5300 kg sadja, 14000 l mleka, 2450 kg govedine, 90 kg zelišč, 2300 kg krompirja, 250 kg kave, 3200 l sladoleda, 250 kg škampov (jastogov), 14300 kg piščančjega mesa, 1660 kg sladkorja, 18000 steklenic vina, 12500 pločevink piva, 6120 pločevink brezalkoholnih pijač.

Pot, ki smo jo prepluli

 Vancouver – Icy Strait: 781 nm

Icy Strait – Tracy Arm. 98 nm

Tracy Arm – Skagway: 122 nm

Skagway – Juneau:102 nm

Juneau – Vancouver: 787 nm

 Skupaj smo prekrižarili: 1890 nm ali 3500 km

 

Družine in skupine z otroki, ki se v letošnji zimi odpravljajo na smučarske počitnice v Avstrijo, naj otrokom priskrbijo čelade, saj se bodo na avstrijskih progah otroci stari do 15. leta starosti odslej smučali lahko le še s čeladami.

Vozniki avtomobilov v Švici, ki jih bodo zasačili brez vinjet, bodo morali plačati 200 švicarskih frankov. Kratkoročnih vinjet pa voznikom tudi v bodoče ne bodo ponudili.

Hotelski spletni portal Zoover je sestavil listo s počitniškimi destinacijami, katerih se velja izogniti, če želite zaslužene počitnice uživati varno. Tako so najbolj nevarni počitniški kraji na svetu Durban (Južnoafriška republika), Rio de Janeiro (Brazilija), Nairobi (Kenija), Playa el Agua (Isla Margarita) in Caracas (Venezuela).

Trajekt – katamaran »Fjord Cat« potrebuje za plovbo med severnim danskim pristaniškim mestom Hirtshals in Kristiansandom, ki leži na jugu Norveške, le dve uri in 15 minut, kar je uro manj, kot potrebuje »super speed trajekt« družbe Color Line. Ladja ponuja prostor 676 potnikom, 220 osebnim avtomobilom in štirim avtobusom.

V majhnem mestecu Consuegra, v provinci Toledo, vsako leto v zadnjem tednu oktobra prirejajo praznik žafrana. K slednjemu sodi tudi obvezno tekmovalno cufanje žafrana in kuharsko tekmovanje, kjer pripravljajo omake in juhe iz jagnjetine ali paprika klobase v železnih posodah nad ognjem. Vse začinijo z žafranom, kar jed obarva z rumenim leskom. Vrhunec praznika je izbor Dulcinije in njenih častnih dam, katero je Cervantes v romanu Don Kihot pripeljal do svetovne slave.

Glavno mesto Madžarske je dobilo novo turistično zanimivost imenovano »River Ride«. Obiskovalci bodo lahko odslej znamenitosti Budimpešte spoznavali na krožni vožnji po cestah in tudi na Donavi, saj se bodo na ogled odpravili s posebnim avtobusom, ki vozi po cesti in pluje na vodi.

Rezultati nove raziskave Hotel Price Index (HPI) za leto 2009 kažejo, da je mesto Abu Dhabi v perzijskem zalivu na lestvici mest z najdražjimi hotelskimi sobami na prvem mestu, saj je bilo potrebno v prvem polletju letošnjega leta v povprečju odšteti 190 evrov na noč. Lansko leto je bila na vrhu lestvice Moskva, kjer je bilo potrebno odšteti za sobo za eno noč 269 evrov, letos pa so se cene znižale za kar 39 odstotkov na povprečno ceno 164 evrov za sobo na noč. Moskvo sta prehitela tudi Monte Carlo (178 evrov) in Ženeva (171 evrov). Na petem mestu je New York (139 evrov), edino mesto, kjer so se cene hotelskih sob povišale pa je Rio de Janeiro, kjer morajo poslovneži in turisti za sobo odšteti povprečno 135 evrov, kar je 17 odstotkov več kot leta 2008. Dežela z najdražjimi hoteli v Evropi je po podatkih HPI Švica, kjer so se povprečne cene znižale za 12 odstotkov. Na Danskem je povprečna cena hotelske sobe na noč 119 evrov, na Norveškem 112 evrov, v Avstriji in Nemčiji pa 87 oziroma 86 evrov.

V letu 2009 sta na tekmovanju enajstih evropskih držav za naziv najlepše urejena evropska mesta (TOWN) in kraji (VILLAGE) Entante Florale Europe 2009 (EEE), ki ga organizira evropsko združenje AEFP, sodelovala tudi Kamnik, v kategoriji (nad 5.000 prebivalcev) in Olimje (občina Podčetrtek), v kategoriji manjši kraj – vas (pod 5.000 prebivalcev).

Olimje, ki sodi v občino Podčetrtek, je dobilo veliko priznanje, saj je v tekmovanju evropskih mest in vasi Entente Florale osvojilo zlato medaljo. Kamnik, ki se je tekmovanja udeležil v kategoriji mest, pa je prejel srebrno medaljo.