Naslednje leto bomo križarili po Aljaski - preberite nekaj zanimivosti o mestecu Skagway in neverjetni panoramski železnici, ki pelje do kanadske meje
Aljaska - dežela polnočnega sonca - je največja zvezna dežela v ZDA, hkrati pa najredkeje poseljena. Poleg številnih ledenikov najdemo na Aljaski mnoge gorske verige in več kot tri milijone jezer. Pokrajina je slikovita, ljudje izjemno prijazni. Turizem se vedno hitreje razvija, tudi na račun ladijskih križarjenj. Skagway je bil nekoč zakotna indijanska vasica, konec 19. stoletja postane center zlate mrzlice, danes pa izjemno priljubljeno mesto za ladijske križarke. Vožnja po White Pass & Yukon Route pa resnično navdušuje. Potovanje je bilo sanjsko. S križarko Radiance of the Seas smo z olimpijskega Vancouvra preko Inside Passage zapluli proti »mrzli« Aljaski. Najprej smo obiskali Ketchikan, svetovno prestolnico lososov, nadaljevali do impozantnega ledenika Hubbard, nato pa preko Skagwaya do Sitke, kjer je bila leta 1867 podpisana pogodba o ruski prodaji Aljaske ZDA. Temperature so bile za september neobičajno visoke, saj so se gibale med 10 in 20 stopinj Celzija. Ta letošnji nekoliko netipični vremenski pojav nam je omogočil, da smo videli pokanje in rušenje številnih ledenikov. Skagway – vrt Aljaske – leži na severni strani znamenite Inside passage, nekaj več kot sto kilometrov severovzhodno od glavnega mesta Aljaske, ki se imenuje Juneau. Mestece so Indijanci poimenovali »Skadua«, kar pomeni prostor, kjer pihajo severni vetrovi. V mesto so prišli tujci šele konec 19. stoletja, ko se je v okolici pričela zlata mrzlica. Skagway sedaj šteje okoli osemsto šestdeset duš, na začetku 20. stoletja pa jih je bilo kar tri tisoč dvesto; takrat je bila to druga največja naselbina na Aljaski. Danes je zanimivo pristanišče za ladijske križarke in pravi raj za nakupovanje spominkov, saj ob glavni ulici Broadway prevladujejo številne trgovine, v mestu pa še vedno najdemo nekaj turističnih zanimivosti. Poleg najbolj priznanega muzeja, ki pripoveduje o zgodovini pridobivanja zlata na širšem območju, je zanimiv »rdeči salon« - nekoč javna hiša, danes pa mestni muzej, kjer se lahko obiskovalec za pet ameriških dolarjev sprehodi po poteh najstarejše obrti na svetu. Arhitekturno zanimiv je tudi turistični urad v stavbi nekdanjega arktičnega urada. Trije zaposleni vas prijazno napotijo do bližnjih naravnih in kulturnih znamenitosti. Največja atrakcija v mestu je polet s helikopterjem do okoliških ledenikov. V lepem vremenu se, kljub visoki ceni 250 $, taka avantura izjemno splača. Vožnja po White Pass & Yukon Route, ki je bila zgrajena med majem 1898 in julijem 1900, je dandanes v prvi vrsti nostalgično potovanje med gorami: od mesteca Skagway preko številnih sotesk do vrha Belega prelaza, kjer je državna meja med ZDA in Kanado. Stare lokomotive komaj premagujejo nadmorsko višino, medtem pa obiskovalci s kančkom strahu in obilico navdušenja zrejo v globoke soteske in opazujejo prekrasne vrhove okoliških gora. Vožnja po White Pass & Yukon Route je tudi potovanje skozi čas. Popelje nas v obdobje množičnih iskalcev zlata. Zlata mrzlica se je začela leta 1898, ko je v teh krajih živelo še indijansko prebivalstvo.Železnica je bila zgrajena zaradi zlata. Sanje o zlatu, govorice o zlatu, poželenje po zlatu, vse to je bilo povezano s temi kraji. Avgusta leta 1896 je George Washington Carmack skupaj z indijanskima prijateljema v vodi našel košček zlata in s tem zaslužil štiri dolarje. Že čez nekaj dni je na stotine bogastva željnih pričakujoče zrlo za zlatom na oddaljenem pritoku reke Klondike. Komaj so čakali, da se led ob reki Yukon stopi in da posledično lahko pričnejo z množičnim iskanjem zlata. Julija 1897 so se v časopisih v San Franciscu in Seattlu množično pojavljali članki z zgovornimi naslovi »Na tone zlata«, »Zlato, zlato, zlato« in podobno. S tem se je zlata mrzlica uradno začela. Zgodovinarji ocenjujejo, da je sto tisoč ljudi zapustilo domove in se pognalo v lov za oboževanim zlatom. Večina jih je prihajala iz območja Aljaske. Prevladovali so moški, čeprav so prihajale tudi cele družine. Prečkali so prelaze, pomagali so si s konji, veliko prtljage pa nosili tudi na ramenih. Beli prelaz je bil daljši, vzpenjali so se počasneje, ker pa je bil dosti zložnejši, se je večina odločila zanj. Do želenega cilja je bilo mogoče priti tudi čez prelaz Chilkoot, vendar se zaradi prevelike strmine za slednjega ni odločilo dosti iskalcev, kljub temu, da so ga pred tem indijanska plemena uporabljala kot pomembno trgovsko pot.Potovanje je sčasoma postalo prenaporno, zato so se v vasici Skagway začeli zbirati številni inženirji. Kapetan William Moore je po daljšem premisleku ocenil, da je najboljša povezava proti notranjosti vlak čez Beli prelaz. Tako se je začela zgodba o načrtih železnice. Medtem ko so iskalci vneto iskali večje količine zlata, je bil kapetan Moore globoko prepričan, da se ne trudijo zaman, da je na območju Aljaske in Kanade dejansko mogoče najti iskane količine. Kmalu se je izkazalo, da je imel povsem prav. Dela so se nadaljevala s Thomasom Tancredom in Michaelom J. Heneyem. »Dajte nam dovolj dinamita, pa zgradimo železnico v pekel,« sta se bahala na glavni ulici v Skagwayu. Železniško podjetje je bilo ustanovljeno aprila leta 1898 in gradnja železnice so je začela. White Pass & Yukon Route se je, s povprečnim naklonom 3,9 %, v dobrih tridesetih kilometrih vzpela od morske gladine na kar 873 metrov nadmorske višine. Konec 19. stoletja je bila najbolj severna železnica na zahodni hemisferi. Delo je bilo izjemno zahtevno, saj so zaradi nje na začrtani trasi morali graditi številne tunele, mostove, … Za miniranje granitnih sten in skal so v enem letu uporabili kar 450 ton eksploziva. Beli prelaz so dosegli februarja 1899, julija 1899 so prišli do jezera Bennett. Petintrideset tisoč (!) mož je bilo vključenih v gradnjo železnice; nekateri so delali samo en dan in po hitrem postopku obupali, drugi so vzdržali dosti daljše obdobje.Ob prvi vožnji vlaka z jezera Bennett v dolino so iskalci prinesli zlata za petsto tisoč dolarjev.V samo petih mesecih, med julijem in novembrom 1898, sta zakladnici v Seattlu in San Franciscu prejeli za deset milijonov dolarjev zlata s tega območja. Do leta 1900 sta prejeli še za 38 milijonov zlata, kar je pomenilo, da je bila to tedaj največja zlata mrzlica na svetu. Več kot sto tisoč ljudi se je pognalo v lov za zlatom; okoli trideset tisoč jih je prišlo na Klondike, štiri tisoč jih je našlo zlato, a samo nekaj sto jih je obogatelo z njim. Ker pa so bile zime mrzle in predvsem snežene, so leta 1898 naredili prvi rotacijski snežni plug, ki so ga pritrdili na lokomotivo in na ta način omogočili železniški prevoz tudi v zimskem času. Danes je na ogled na prostem pred vhodom v Muzej zlate mrzlice v Skagwayu. Gre za mesto, kjer je na začetku 20. stoletja na prevoz do jezera Bennett in naprej na območje Klondike čakalo tudi po petnajst tisoč iskalcev zlata.Po 1. svetovni vojni so bila ustanovljena večja podjetja, ki so imela nadzor nad rudarjenjem na širšem območju. Desetletja je White Pass & Yukon Route prevažala velike količine rude v Skagway, kjer so jo naložili na tovorne ladje. Med drugo svetovno vojno je železnico uporabljala ameriška vojska. Do leta 1954 je delovala z močjo pare, nakar jo je nasledila »dizelska« lokomotiva. Rudnike so leta 1982 zaprli in s tem zaprli tudi železnico. Šest let kasneje so jo odprli za obiskovalce in odtlej je ena izmed najbolj prepoznavnih panoramskih železnic na svetu. Po White Pass & Yukon Route danes potuje dvajset dizelsko elektronskih lokomotiv, dve lokomotivi na paro in okoli osemdeset ohranjenih vagonov. Še posebej znani sta lokomotivi številka 69 in 73. Vagoni so imenovani po jezerih in rekah na Aljaski, Yukonu in Britanski Kolumbiji, in so povprečno stari štiri desetletja. Najstarejši – Lake Emerald - je bil zgrajen 1883 in vozi vsak dan. Vagon z imenom Lake Lebarge je leta 1959 vozil kraljico Elizabeto II. in princa Filipa. Leta 1934 je ameriško in kanadsko združenje inženirjev razglasilo White Pass & Yukon Route za mednarodni zgodovinski inženirski dosežek, kamor se uvršča samo štiriintrideset svetovnih znamenitosti, med njimi, denimo, pariški Eifflov stolp, newyorški kip svobode in Panamski kanal.Lokomotiva, stara nekaj več kot sedemdeset let, nas je prišla iskati v pristanišče, saj se nas je nekaj sto odpravilo po poteh nekdanjih iskalcev zlata. Druščina je bila raznolika, saj so bile tisti torek v pristanišču zasidrane kar štiri velike križarke. Pozdravila nas je gospa Sarah, vodnica na vseh tridesetih priključenih vagonih. Vodila nas je po pomembni zgodovinski, a naravno še lepši visokogorski železnici. Obšli smo mesto Skagway, nato pa se podali mimo starega pokopališča, kjer so poleg domačinov indijanskega plemena Tlingit pokopani tudi številni umrli iskalci zlata, med njimi neslavni Soapy Smith, ki je novačil stotine moških za kriminalna dejanja in dočakal le osemintrideset let. Začeli smo se strmo vzpenjati mimo iglastih gozdov in pogled kmalu očarano zazrli proti mogočnim dvatisočakom. Na desni strani smo videli ledenik Denver, v ozadju Skagwaya pa občudovali našo lepotico Radiance of the Seas. Nekaj časa so nas spremljali mogočni Bridal Veil slapovi, ob poti pa številne divje živali – medvedi, jeleni, losi, gorske koze in orli. Pri gradnji železnice so naredili tudi nekaj podvigov; mednje prav gotovo sodi tunel Mountain, ki je od Skagwaya oddaljen petindvajset kilometrov in se vije več kot tristo metrov nad sotesko. Ročno ga je nekaj sto delavcev kopalo več kot tri mesece in sicer pri temperaturi okoli minus deset stopinj Celzija. Tunel je bil dokončan konec zime leta 1899. In mi smo bili pred kratkim eni izmed mnogih popotnikov in radovednežev, ki jih je (in jih v prihodnje nedvomno še bo) impresioniral. Krasno se nam je odprl pogled na gorsko verigo Sawtooth in s tem na številne gorske ledenike. Še ena mojstrovina: leta 1901 je bil zgrajen tedaj največji jekleni most na svetu, ki poteka okoli osemdeset metrov nad sotesko. Od tam je sledilo še kakšnih petnajst minut vožnje in prispeli smo na Beli prelaz, ki leži na 873 metrih nadmorske višine. Za nami sta bili slabi dve uri vožnje, prevozili smo trideset kilometrov. Od leta 1906 po prelazu poteka državna meja med ZDA in Kanado. Naredili smo krajši postanek, nato pa se vrnili nazaj v dolino. Iskalci zlata pa v preteklosti niso bili tako privilegirani, saj jih je čakala še dolga pot preko jezera Bennett do območja Klondike, kjer je še vedno moč obiskati mestece Carcross, nekoč ribiško vasico indijanskega plemena Tlingit, kasneje, v času zlate mrzlice, pa najpomembnejši prometni center.